• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 22 - Ferata Renke z MTB

Dan se začne zgodaj, za nekatere celo prezgodaj. Ko nekdo pri Bubki čaka s prevozom, nekdo drug zaradi posodabljanja budilke še spi, zato se odhod premakne za nekaj minut, kar se je spričo nizkih temperatur izkazalo za olajševalno okoliščino in dokončno determinira avto kot način prevoza. Pri vasi Sava, ki je na začudenje zaprt, t.j. v gradnji, moramo pot podaljšati do mostu v Litiji in naprej do vasi Ponoviče, kjer pogon na bencinske hlape zamenjamo za kolesa pri tamkajšnjem zapuščenem dvorcu. Do Mošenika gre hitro, na kolesu na vlažnem jesenskem zraku opazno piha, nato pa nas klanec, ki se mu na poti ne moreš izogniti, pošteno ogreje. Pri vzponu se hitro pokažejo razlike med kolesarji, (pre)strm vzpon po asfaltni cesti mineva počasi v meglicah pravljičnega okolja ob potoku, na katerega občasno posije sonce. Zgoraj pri odcepu k Zasavski Sveti gori na levo se teren poravna, zavijemo pa po ravnem desno, kar Jan sprejme z očitnim olajšanjem. Šentlambert je vas, do katere se ne pride zlahka, noge na dolgem klancu pečejo, če si že prej utrujen, navkljub vsemu poganjamo spet navzgor in od tja naprej na enak način do Špitala. Iz vasi vodi pot k plezališču Renke, spust pa je potrebno najti. V megli je med zaselki potreben dober nos stezosledca (v pomoč so rumene pike, ki jih je v gozdu skoraj nemogoče vdeti, kar izkusimo tudi sami).

Pod Špitalom na koncu makadama sprva poiščemo kozolec, kjer pustimo kolesa in pomalicamo, nato pa zaidemo sprva preveč desno in potem se spustimo v plezališču prenizko. Do ferate se vračamo nazaj in ko pridemo do vstopa, niso vsi prepričani, da bodo zmogli. Rahlo mokri detajli sten delujejo odbijajoče, še enkrat preverimo opremo in gremo. Težavnostna mesta so ocenjena z C in D, na previsnem delu so skobe, tako da lahko počivamo, na sredini ferate pa je klopca, kjer se lahko vsak izdatno ozre naokoli. Ferata ni dolga, skozi vso razdaljo poteka po steni levo, brez varovanja pa vanjo ni za hodit, predvsem prečka v začetnem delu je dokaj gladka in zahteva dosti pozornosti. Na izstopu je spet previsna vertikala, ki se konča blago levo s vpisno knjigo, v kateri ni veliko vpisov. Vsi srečni in zadovoljni naredimo sebek, povratek do koles pa nas vodi po robu skalovja vse do vrha z razglediščem, kjer še zadnjič strnemo vtise. Čaka nas še pot do najvišje točke dneva, kar spet pomeni vzpon z večkratnimi spusti, kjer pridno nabiramo višinske metre. Nekateri čutijo noge, drugi pa lakoto. Od vasi Jablana se peljemo po makadamu, spuščamo se po krajših odsekih z veliko hitrostjo in uživamo v razgledih, jesensko popoldne se počasi ohlaja in nekateri prvič pomislimo na dolžino dneva in prihajajoč večer. Prečimo pašnik, s katerega se odpre čudivit razgled na našo pred nekaj tedni nesojeno Čemšeniško planino. Na spustu po gozdu vsi ne tvegajo vožnje med rogovilami, sploh ne tisti z gladkimi gumami. Ko se nekaj kilometrov pred kočo vnovič znajdemo na asfaltu, gre naprej vsak po svojih močeh. Tik pred ovinkom odrešitve pred kočo nastopi nekaj sto metrov dolg klanec, zadnji, a najbolj strupen, kjer je hitrost pešca primerljiva s hitrostjo sestradanega kolesarja. Med sopihanjem se spomnem, da gremo na Goro, ne na hrib. Razgled proti zvoniku je ob pravi svetlobi pravljičen, a vseeno raje pogledamo v oštarijo. Kasneje na vrh k cerkvi ne gremo vsi, temveč le tisti, ki nas premami želja prvič priti na najvišjo točko vzpetine. Takoj nato se na spustu v dolino nepazljivost konča z stokanjem in ugotovitvijo, da ni nič zlomljeno. Zraven smeha, ko hitro ugotovimo, da ni nič narobe, je še kar nekaj jamranja, kar je razumljivo, ko stopiš čez svoje fizične sposobnosti. Mrači se. Spuščamo se v meglo in na nekaj mestih se je potrebno pravilno odločiti. Zavore popustijo oziroma jih nihče ne uporablja. Po makadamski cesti proti Savi, ki je uradno zaprta, uživamo nekaj zadnjih kilometrov. Brez lučke prikolesarimo do avta in takrat ugotovi vsak zase, zakaj je bil to dan, ko je zagotovo kdo tudi spoznal, da v resnici zmore več kot je pred tem mislil, da zmore.

© 2019 MM