Vsak dan je lahko izziv takšne ali drugačne sorte, če si takšnega znamo in upamo narediti, za Mepi Krško so izziv sobote, ko se bolj ali manj redno zgodijo naši treningi.
V duhu veselega decembra smo se na sredinem Mepi srečanju odločili, da je čas primeren za snežne radosti. Padla je odločitev za turo na Kredarico z glavnim ciljem, da se gremo sankat. Jutro se za Posavce, ki se odpravljajo na Gorenjsko, vedno začne pred sončnim vzhodom, tokrat smo se iz Krškega odpravili ob petih. Brin, Matic in Nik, mentorja in Lumpi smo si približno tri ure kasneje v Krmi oprtali nahrbtnike ter se podali navkreber v presenetljivo visokih temperaturah za dolino Krme.V prvi sneg smo zakorakali le nekaj ovinkov višje pod pobočji mogočnega Tosca, pred nami pa se je v prvih sončnih žarkih bleščal vrh Vernarja.
Da bo prometno, smo vedeli že na parkirišču, kjer se je trlo avtomobilov z vseh koncev Slovenije. Ugodna vremenska napoved je v osrčje Triglavskega narodnega parka privabila lepo število zimskih pohodnikov. Ker smo bili sami dokaj pozni, smo srečevali predvsem tiste, ki so se spuščali, zato je bila pot navzgor prijetno in uživaško samotna, redka srečanja pa so pospremili tople besede in srečne oči ter planinski: “Srečno.” Pod Prgarco so nam v svojem domovanju dobrodošlico izrekli tudi gamsi, nad znanim počivališčem, kjer so nas ponovno presenetile visoke temperature ter na laž postavile obljube mentorjev, da bo fantom tukaj malce hladno, pa se je v soncu zlatila vse bolj kopasta belina decembrskega snega. Mentorja in Lumpi smo se hitro povzpeli do sonca, kjer smo si privoščili prve prave snežne radosti ter prvo malico ter počakali fante, ki so si privoščili postanek ali dva več. Obdani s srebrnino snežne pravljice smo ob prvem pogledu na Triglav večkrat zastali, si vzeli čas za poglede in razglede, tudi dronček si je privoščil svoj prvi polet.
Še malo po snežnih sipinah gor in dol in že smo bili pod Kalvarijo, ki je pospešila dih in še bolj pordečila lica, na prečki je Matic lahko prvič uporabil svojo “motiko”, prav so prišle tudi dereze, ki so si jih nadeli že pod vzponom. Vzpon do Kredarice v idealnih razmerah po čudoviti podlagi s soncem v laseh in v popolnem brezvetrju nas je ponovno malo pogrel, pred kočo pa je bil čas za oh in ah razglede v vse smeri ter trden stisk roke ob prvem zimskem dvatisočaku za fante, no, če smo natančni, kot so se poučili pred pohodom, smo si stisnili dlani na 2515m.
Hudomušni oskrbnik je fantom ponudil pizze, ki pa so jih gladko zavrnili, saj so si močno želeli krompirjev golaž. Žal je bila ta teden na jedilniku jota, s katero se je okrepčal mentor in vodja treninga, ostali smo se pogreli s čajem. Spusta smo se lotili kmalu, za fante je bil to vrhunec dneva. Če jim je vzpon občasno malo pokuril energijo in preizkušal voljo, je bilo ob spustu popolnoma drugače.
V dolino so hiteli kot blisk, večino časa s tehniko drsenja po zadnji plati in ob veselem juhej. Lumpi je z užitkom sodeloval v zimskih radostih s svojimi ljudmi, priznati je treba, da je tudi mentorjema šlo malo na otročje. Spust smo zaključili ob mraku in tako lepo zaokrožili dan v prvo Mepi Krško zimsko pravljico v visokogorju. Likof se je zgodil v McDonald’s-u v Lescah, vse bolj gosto meglo proti domu pa je na cesti varno premagoval Matej, ostali smo lahko že na vožnji do doma malo počivali.
Prvi zimski trening je odlično uspel, čas za skupno ovrednotenje bo v sredo na našem tedenskem srečanju, kar se tiče popolnega uživanja v naravi, smo nalogo vsi opravili izjemno, nekaj rezerve pa še imamo pri telesni pripravljenosti, zato že razmišljamo o novih izzivih.