9.2.2014. Včasih se nedelja začne že ob petih zjutraj. Takšne so ponavadi tiste posebne in drugačne, ki si jih zapomniš še po čem drugem kot goveji juhi, TV sporedu in izmenjavi tedenskih tračev s sorodniki in prijatelji na FB in v živo. Sicer pa smo nedeljo, ki je sledila kulturnemu obeleževanju smrti največjega med slovenskimi pesnikovalci, začeli z drugačnimi pričakovanji, kot nam jih je potem uresničil dan poln mokrih doživetij in snežnih presenečenj.
Začelo se je torej ob petih zjutraj, ko nas je dežna ujma spremljala vse do Sorice, kjer se je začela udejanjati kulisa naše nedelje. Snežno kapo je nosil tudi tvorec Sejalca, ki nas je pozdravil ob prihodu na 784 metrov nadmorske višine. Nekaj serpentin višje se je udomačil naš zvesti Šved, potem pa smo si sicer obotavljaje in neradi po strogo glasnih navodilih izkušenega vodje nadeli krplje, Silvo si nadel smučke in vsi skupaj zagrizli v strmino. Že po nekaj metrih je bilo jasno, da bo dan preizkušnja za telo, še bolj pa za duha. Naši dnevni cilji: okoli 1600 metrov visoki Lajnar, Slatnik, Možic ter čez najvišje ležeči Ratitovec nazaj do izhodišča. Kakšnih 20 kilometrov, ki že znani druščini gornikov z naše šole ne bi smela predstavljati hujših težav. Lep nedeljski pohod, ki si ga je zamislil vodja ture Matej, sledili pa smo mu Uroš, Matej, Alenka ter gost ture Silvo. Do Litostrojske koče na Soriški planini smo se prebili malo čez drn in strn, malo po cesti, a brez večjih težav, potem pa smo brez postanka za jutranji čaj ali kavico zagrizli v strmino proti vrhu Lajnarja. Ko smo zapustili varno zavetje smrečja, ki ljubko obroblja prijazno smučišče, smo začutili, kako močen naravni element skupaj tvorita sneg in veter. Samo volja osvojiti vrh nas je gnala naprej, komaj smo se še videli pred in za seboj, nekoga je že sedmič tisti dan zanohtalo, bili smo popolnoma premraženi in premočeni, kot se je slikovito izrazil Uroš, "do gat", odnehali pa nismo. Gremo na Slatnik in na Možica. Greben je postregel s svojevrstno sliko in 4D dimenzijo - nobenega razgleda, vse bleščeče belo in veter, ki tuli okoli ušes ter v oči prinaša sneg, vodo, sodro in led. Adrenalin kot ga lahko nudi le mati Narava. Potem pa je res postajalo vse bolj divje, videli nismo niti ped pred seboj, Silvo je obrnil prvi, tik pod vrhom Slatnika se je pred nami dvigala gora napihanega snega, izkušenim gornikom znana kot opast, ki bi lahko pod težo neumno pogumnih zgrmela kar nekaj deset metrov navzdol. Pamet je premagala srce, kljub užitkom posebne sorte smo ji sledili ter se napotili po smučini navzdol med smrekami in opustelimi sedežnicami do Litostrojske koče. Možic in Ratitovec bomo obiskali drugič, upajmo, da v sončnem zimskem nedeljskem dopoldnevu s prečudovitimi razgledi na naše okoliške vršace. Brez preudarnosti, krpelj, Uroševih domačih energetskih tablic in lopatke Mateja mlajšega bi bila nedelja lahko veliko manj zabavna. Na poti navzdol smo rekli kakšno o tem in onem, obšli bager, ki ga je z obeh strani zasul snežni plaz ter bili veseli zanesljive skandinavske toplote. Soriški planini smo dolžni vsaj še en obisk.