• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Sevniški planinski maraton 2015

Nekje v glavi mi odmeva pesem Bruca Springsteena Cover me, ki se je ne morem rešiti, ko prečim še tisto zadnjo razumno mejo svojih fizičnih sposobnosti v tem nesramno vročem sobotnem popoldnevu. Ritem korakov in ponovni vdih... Hlastanje po dodatnem zraku zamenja misel samoohranitve, ki pravi, naj počakam in spustim srčni utrip pod tistih 150 udarcev, ki predstavlja v tej fazi že rob neskončnega trpljenja. Upočasneli koraki na razbeljenem asfaltu počasi izgubljajo dolžino in klanec se v glavi postavlja navzgor.

Na tej točki je povsem vseeno, če nadaljujem v teku. Korak hoje se mi dozdeva še hitrejši. Poskušam trmasto vztrajati, a se razum odloči sam. Spomnim se tiste idile svežega hladnega jutra in neprijetnost v silhuetah nekaterih toplo oblečenih tekmovalcev. A od tam je že dobrih sedem ur in moj zadnji izziv dneva ima nadvse pomenljivo ime - Hrib. Končam v senci zidanice ob cesti, kjer se potihoma smilim samemu sebi, hkrati pa se zavedam, da se zgodba bliža svojemu epilogu. Prijazna oseba ob poti začuti moje trpljenje in v mojem ironičnem vprašanju, koliko je že do vrha klanca, odgovori 'kurz abstand'... Resno? Občutek imam, da se svet postavlja na glavo, pot speljana med vinogradi, se mi dozdeva pravljična, a ne v smislu lepote, temveč v odsotnosti logike. Ta Hrib me je povsem sesul. Psihično sem bil pripravljen le še na spust k cilju... 

Na tekmo sem se v celoti pripravljal že nekaj mesecev. Od dneva, ko mi je Uroš vrgel kost o Sevniškem planinskem maratonu, me je žrlo, da prelomim svojo obljubo, da ne bom več tekmoval. Sprva sem se ji upiral, a ker bi naj maraton ne bil strogo tekmovalnega značaja, sem ji kasneje podlegel.  Poleti sem se odločil, da naredim še kakšen trening več v ekstremnih razmerah, da izgovorov kasneje ne bi bilo več. Območja maratona nisem poznal v celoti, zato se mi je po objavi trase porodila ideja o ogledu proge, ki sem ga za trening izvedel po sekvencah. Natančno izmerjenih 67 km s strani organizatorja s 3000 m vzponov in spustov na različnih podlagah, ki jih je zabeležila moja ura na dan tekme, se mi tako na štartu ne dozdevajo prav nič lahki. Skupaj s tistimi nekaj deset interesentov za to celodnevno avanturo niti natančno ne vem, kaj nas čaka. Odločim se, da s sabo vzamem le lahko torbico s pol litra tekočine. Svežina jutra človeka predrami, tista rana četrta ura bujenja  zdaj zjutraj na štartu ne igra več posebne vloge. Adrenalinski boost me spravi v pogon, prvega klanca sploh ne čutim pod sabo. Na takšnih tekmah se ponavadi odločim, da notranje komuniciram sam s sabo na način, da občutke na določenem delu prenesem naprej po progi in ko kasneje ocenim, da mi  to uspeva, sem pomirjen. Ne razmišljam o cilju, ta je predaleč in pomensko premajhen, da bi me motiviral cel dan. Na vsakem delu je potrebno najti nekaj dodatne lepote, prevzeti energijo kraja in jo vsaditi vase. Na hribčkih nad Sevnico se odpira pogled na rumen sončni vzhod, ki ga zastirajo meglice jutra. Ko zaokrožim okoli treh cerkva, se moram ustaviti tudi pod poganskim svetiščem. Prvič vzamem dodatno tekočino in kar malo na silo hidriram svoje telo. Pred sabo kakšni dve minuti naprej zagledam tekača, ki mi je motivacija, da pospešim. Prepričan sem, da je dober poznavalec terena, saj me je  prehitel, ne da bi sam to vedel.  Tekmovalni duh mi ne da miru. Razmišljam, kje bom dodal. Kmalu se zavem, da tekmujem sam s sabo in da kakšno pretiravanje v prvi uri lahko enačim s suicidnostjo. A kontrolorka na Ajdovskem gradcu pravi, da še ni šel nihče mimo... Misterij, ki se bo razrešil sam, si pravim, in počasi obračam krmilo navzgor proti Skalici, prvemu letečemu gorskem cilju. Na Zabukovju dobim dodatno okrepčilo, počutim se močnega in prav nič utrujeno. Gamsova pot poteka po označenih poteh, označene poti pa se vijejo tudi po asfaltu. Od Zabukovja do Pokojnika. Od Pokojnika do Skalice. Takšne so moje fiktivne etape. Na višini dobrih 900 m, tik pod četrto kontrolno točko, srečam tekača, za katerim se preganjam. Izmenjava nekaj besed. Proti Planini nad Sevnico gre pot zloženo navzdol, tečem v zmernem ritmu in pazim, da ne bi pretiraval. Jutro se je že prevesilo v dan, skozi tišino gozda se sliši avtomobilski hrup v dolini. Cesta. Še nekaj ovinkov in kilometrov klanca in prvih dvajset kilometrov pustim za sabo. Na Planini me prvič oskrbi moja zvesta spremljevalka. Banana. Po nekaj trenutkih premisleka se dogovoriva, da bo naslednja postaja na Loki čez kakšni dve in pol uri. Banana. Do Rudenika je pot speljana po razgibani cesti, ki v drugem delu vijuga navzgor do kmetij, kjer se prevesi v gozd in prvič v dnevu začutim izrazit sončno-senčni prehod. Misel na to, da vem, kam grem, me pomirja. Pot sem si ogledal pred tedni, ne ukvarjam se z orientacijo in dvomi, ali nisem mordai kje med markacijami zašel s poti. Na ključnih mestih je proga dodatno označena, organizator je lepo poskrbel za tekmovalce. Makadam in gozdna pot. Še nekaj kilometrov  idiličnega gozda in znajdem se pod Ješivcem.  Na kontrolni točki pozdravim znani obraz, do Lisce ni več daleč. Spust do Lovrenca si zapomnim po prečenju tistega čudovitega travnika pod cerkvijo, kjer to tabla strogo prepoveduje. Lastniku se očitno dozdeva, da mu gojzerji pač ne smejo lomastiti med travo. Gospa na kontrolni točki je nadvse ustrežljiva. Poleg vseh priboljškov spet banana.  Ko se posloviva, mi spotoma še pove, kako priti do Loke. Navzdol gre hitro, na asfaltu pa gamsovi stopi iščejo drugo podlago. V dolini se zavem, da je najtežje še pred mano. Na kontrolni točki banana. Po poljih okoli Save kar po azimutu do Loga, prečim nekaj njiv, v katerih se akumulira vsa dnevna toplota tistega dne. Pred Logom malce pojamram in se poskušam smiliti Alenki, ki nejeverno pogleduje knjigo, nato pa še mene. Očitno ne izgledam več v dobrem stanju. Prav neverjetno je, kako lahko ljudje iz sebe napravimo mučenika samo zato, ker v danem trenutku želimo ven iz obstoječega. Ko se odpelje naprej, je moja edina  misel senca. Noge na trenutke popuščajo, polivati se začnem po glavi, števec se počasi približuje  petdesetim kilometrom. Pred mano pa slabih tristo metrov navzgor, ključno mesto upoštevajoč načeto glavo, ki se želi ustaviti, a ji nekaj tega ne dovoli. Verjetno je tista največja bitka v takšnih trenutkih prav tista s samim sabo, ko bi večina šla na en pir ali pa vse skupaj ohladila s skokom v kakšno mrzlo vodo. Takrat preprosto podaljšaš svoj utrujeni korak in iščeš enakomerni ritem. Čim dlje brez prestanka. Pogledujem na višinomer in odštevam... Nekje zgoraj bo lažja, a še ne bo konec. Pot z Novega Grada pelje po rahlih vzpetinah proti Okiču in nekje na poti se na cesti obrnem na levo, kar me pripelje pod zadnjo kontrolno točko. Malo pred trinajsto uro me kontrolor  zadnjič ožigosa in me napoti proti cilju. Kilometrov je še kar nekaj, a mi prijazni gospod vztrajno razpolavlja pot do cilja misleč, da mi bo s tem kaj pomagal. Odločim se, da do cilja pretečem brez prestanka, a me pred zadnjim spustom preseneti obvoznica na Hrib, s katero se mi je zazdelo, da imam za ta dan dovolj. Do Boštanja je le par kilometrov. Nekje v naselju sedem in si vzamem zasluženih nekaj minut skupaj z enočlansko spremljevalno ekipo. Začenjam razmišljati o dnevu, ki je minil in bi ga lahko opisal s stavkom 'tekel sem', a je tako zelo poln emocij in tistih nekaj trenutkov, ki se bodo zarezali globoko v spomin. Nič več ne mislim, koraki gredo po svoje, noge postanejo stroj, ki se približuje cilju,  kjer se ob prihodu zavem, da je po slabih osmih urah vsega resnično konec. 

Povezava do fotografij

Nekaj statistike z moje perspektive:

povprečni srčni utrip v osmih urah sem imel 141,

povprečno temperaturo okolice je moja ura zaznala okoli 28°C, na koncu tekme nad 33°C.

 

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM