V soboto,10.10.2020 smo se odpravili na Dleskovško planoto. Za letošnje bronaste člane MEPI skupine je bil to prvi trening. S hojo smo začeli ob devetih zjutraj na Planini Ravne(1500 n.m). Orientirali smo se po kartah s 8 točkami. Na začetku smo hodili do odcepa poti kjer smo se začeli vzpenjati,od tam naprej pa smo nadaljevali do druge točke,Križevnika. Naša tretja točka so bile Poljske Device. Imeli smo pogled na iglast gozd in globoke prepade. Četrta točka-Molička peč. Iz tam
Vsak dan je lahko izziv takšne ali drugačne sorte, če si takšnega znamo in upamo narediti, za Mepi Krško so izziv sobote, ko se bolj ali manj redno zgodijo naši treningi.
V duhu veselega decembra smo se na sredinem Mepi srečanju odločili, da je čas primeren za snežne radosti. Padla je odločitev za turo na Kredarico z glavnim ciljem, da se gremo sankat. Jutro se za Posavce, ki se odpravljajo na Gorenjsko, vedno začne pred sončnim vzhodom, tokrat smo se iz Krškega odpravili ob petih. Brin, Matic
Dan se začne zgodaj, za nekatere celo prezgodaj. Ko nekdo pri Bubki čaka s prevozom, nekdo drug zaradi posodabljanja budilke še spi, zato se odhod premakne za nekaj minut, kar se je spričo nizkih temperatur izkazalo za olajševalno okoliščino in dokončno determinira avto kot način prevoza. Pri vasi Sava, ki je na začudenje zaprt, t.j. v gradnji, moramo pot podaljšati do mostu v Litiji in naprej do vasi Ponoviče, kjer pogon na bencinske hlape zamenjamo za kolesa pri tamkajšnjem zapuščenem dvorcu
Izlet proti Gorenjski smo začeli ob petih zjutraj, na našo izhodiščno točko, ki je bila Pokljuka pa smo prispeli okoli sedme ure. Prva dva kilometra sta bila po gozdu, potem se pa nam je odprl pogled na prelep gorenjski svet. Potka do prve koče na naši trasi ni bila zahtevna, saj je bil naklon večinoma majhen, je pa bila zato pot daljša. Njena težavnost pa se je po prvi koči znatno povečala, saj je bila ta bolj strma in polna nerodno položenih kamnov, na katerih si lahko zlahka sklecnil
Obisk Planinskega muzeja, slpau Peričnik, brezpotja v dolini Vrat, pot Triglavske Bistrice, bivak Pod Luknjo, Luknja, Bovški Gamsovec, Stenar in Sovatna. Na kratko kaj in kje. Dva dni in dve noči ter veliko novih izkušenj. Logistično zelo zapleteno, izvedbeno malo manj. Skupaj z ekipo studia Art 7 pri produkciji dokumentarnega filma o mladih v gorah. In Lumpi. A vse se je začelo že dosti prej...
Jutro v Vratih. Svetloba se počasi prebija skozi kapljice v vlažnem jesenskem jutru, avtomobili osvetljujejo parking pred Aljaževim domom, odkod se v rahlem rosenju podamo do spomenika vponke - obeležja padlim partizanom gornikom. Prestopimo strugo potoka in pričnemo naš vzpon po markirani Tominškovi poti na triglavske pode.
Sprva vijugamo in se strmo vzpenjamo po gozdu po zelo nadelanih stopnicah, ki jih zapira višje zapira skalna pregrada, po kateri se v
Turo na Planjavo smo začeli z Jermance, kar je začrtano turo skrajšalo za debelo uro. Dan je obetal visokogorsko avanturo v odmaknjenem svetu Grintovcev, kamor poleti začuda ne stopi veliko pohodnikov. Čeprav gre za prehod, ki je ocenjen kot zahteven, predvsem zavoljo nekaj nezavarovanih odsekov lažjega plezanja, vlada tu pravo romantično vzdušje, ki ga določa kulisa Zeleniških špic na desni s Kamniškim dedcem ter greben Planjave z vzhodno steno na levi. Kaj kmalu, če le poleti ne
V nedeljo sva se s profesorjem odpravila na zimsko turo proti Veliki begunjščici. Pot je bila sprva dokaj zasnežena in lahka, do koče sva prišla brez težav. Nadaljevala sva po gozdni poti, kjer je bila količina snega že precej večja in sva za lažje vzpenjanje uporabljala krplje. Hoja z njimi je bila zelo zanimiva in sproščujoča, saj je bilo na predelih med drevesi veliko snega. Ta del poti je bil verjetno fizično najbolj utrudljiv, saj sva kar nekaj časa gazila po globokem snegu. 300 m višinske
En čisto oreng športni dan... po Bohorju naokoli.
Vsi ljubitelji gora in hribov so tudi v letošnjem šolskem letu vabljeni na popotovanja, raziskovanja in izgubljanja v naravi v bolj in manj znanih krajih bližnje in širše okolice. Previdene ture so na območjih:
V soboto, 12.12. 2015, sva se dva odpravila na enodnevno odisejado z vlakom v Žirovnico, potem pa na najvišji vrh Karavank. Tura, ki bo nekomu ostala v spominu kot občasno prebijanje ledu na uhojeni poti, se je iz zaspanega posavskega jutra počasi spreminjala v izlet, kjer sva odštevala višinske metre do vrha in naglas predvidevala, kdaj bova dosegla cilj. Iz železniške postaje v Žirovnici, ki jo potrpežljivi planinci iz Krškega z vlakom dosežejo v dobrih treh urah in pol, dejansko ni prave
'Gore je treba spoštovat', pravi Uroš.
Deveta tura gorniškega krožka se je usmerila najvišje. Žal smo zaradi neljubega dogodka pod vrhom Malega Triglava prvotno odločitev zamenjali in dan preživeli drugače, globoko spodaj namesto najvišje. Ivačičeva jama, najvišje ležeča jama pri nas, je obeležila vzpon na Kredarico ter nam malo spremenila tok misli, ki ga je zaznamoval nesreča in helikoptersko reševanje.
Soboto sva skupaj z Matejem V. izkoristila za obisk grebena Košute in stopila na vrh Košutnikovega turna, ki je najizrazitejši in hkrati tudi najbolj zahtevni vrh v celotni verigi. Tura je minila v prijetnem pohajkovanju po visokogorskih travah, manjkalo pa ni niti neobvezne televodbe po avstrijski ferrati (pot ÖTK Steig Neu), ki jo je spodbudila najina radovednost. Vsekakor dan gorniških presežkov.
Poročilo udeleženca in nekaj slikovnihutrinkov pa
V soboto, 7.3.2015, je bil dan kot nalašč za visokogorske avanture. Na Ljubelju sva se z Urošem malo po deveti uri zažrla v klanec in v dobre pol ure dosegla kočo na Zelenici. Sprva je že kazalo, da sva le ena od turistov v vrsti, ki so se prišli nastavljat soncu in uživat v ambientu. Kaj kmalu nad kočo pa so se vrste razredčile.
7. tura krožka je bila izvedena na področju Kamniško-Savinjskih Alp.
Le vikend po obisku Turske gore z Okrešlja smo poiskali prehod k njenim sosedam, Rinkam. Igra megle in vetra prejšnjega tedna ja bila pozabljena, vsaj videti ni bilo, da bi nam lahko ta dan postregel s čim podobnim.
V 6. turi krožka smo obiskali Logarsko dolino, Okrešelj in se po Turskem žlebu povzpeli na Tursko goro.
Na kratko: vetrovno!
Tura na Dleskovško planoto je minila v krasnem vremenu in dobri družbi, tudi tiste na štirih nogah. Iznad Planinška na Dleskovec, Veliki vrh (2110m), Veliko zelenico (2114m), Desko in nato še na Tolsti vrh je minil v kopanju v visokogorskem soncu. Obsežno poročilo Mateja V:
8.3.2014. Sobota zgodaj zjutraj, nekje v okolici Krškega. Zvonjenje budilke.Pogled na uro. Ta kaže 3.25. Čez delček sekunde je vse jasno. Načrtovana je nova tura gorniško-orientacijskega krožka tokrat na primorski Krn.
9.2.2014. Včasih se nedelja začne že ob petih zjutraj. Takšne so ponavadi tiste posebne in drugačne, ki si jih zapomniš še po čem drugem kot goveji juhi, TV sporedu in izmenjavi tedenskih tračev s sorodniki in prijatelji na FB in v živo. Sicer pa smo nedeljo, ki je sledila kulturnemu obeleževanju smrti največjega med slovenskimi pesnikovalci, začeli z drugačnimi pričakovanji, kot nam jih je potem uresničil dan poln mokrih doživetij in snežnih presenečenj.
14.12. 2013. Med Komno in Pokljuko sem izbral slednjo. Nekaj zaradi dolžine pristopa, nekaj pa zaradi enodnevne ture, ki nam ni dopuščala tako želenega celovitega vpogleda v osrčje Bohinjskih gora. A Pokljuka nam je zadoščala. Popolnoma.
Komaj nekaj dni po celodnevni in deloma tudi nočni avanturi na Jezerskem smo se odpravili v Julijce. Idej je bilo kar nekaj, na koncu pa je obveljala tista prva - po Hanzovi poti na Prisank. Ali pa Prisojnik? Očitno so mnenja Trentarjev in Kranjskogorcev oddaljena za raztežaj svetlobnega leta, saj se niti o imenu gore ne znajo poenotiti. Tudi Mihelič, Klinar, Tuma in drugi si niso enotni v imenu in to mogočno goro poimenujejo vsak zase, tako da je danes glede na obstoječe poimenovanje najlepše
Ko smo snovali načrte za naslednjo turo krožka, sem najprej pomislil na Jezersko. Možnosti je tam veliko, na vidiku pa je bila tudi veličastna tura, ki smo lahko obogatili še z novodobno športno - turistično pridobitvijo kraja - ferato pod Češko kočo. Z Matejem sva se tako odpravila pod ostenje v bližino Sinjega slapa, ki teče s Spodnjih Raven in poiskala vstop v steno. Dan je bil kot nalašč za preganjanje po grebenih nad Jezerskim, tudi jutro je obetalo svežino vsaj nekaj ur po sončnem
(1.12.2013)
Prvi dan letošnjega decembra se je za planinske navdušence z naše šole začel ob šesti zjutraj, ko smo se z znanega dvorišča naše alme mater odpravili na obisk h kralju Matjažu.
