Previous Next

Planina Blato. Za parking nad 1000m mora sodobni planinec, ki prvih  nekaj kilometrov premaga po cesti s pomočjo motoriziranih sredstev in ga željno zasede v poletni sezoni, takrat tudi nekaj plačati. Druga moznost pa je, da se tja odpravi z javnim prevozom po simbolični ceni.   V času, ko spodaj v Stari Fužini ni več zapornice, pa tudi ne turističnih delavcev, ki polnijo občinsko blaganjo, pa gre po starem. Če seveda ni snega, vetroloma ali česa drugega. Jesen je kot nalašč za

Preberite več ...

Previous Next

Mala Martuljška Ponca je vrh, ki ga lahko vsakdo opazuje  s ceste iz Gozd Martuljka.Od daleč, v senci svoje večje sestre Velike Martuljške Ponce, deluje nekako manj prepoznavno, a ne smemo pozabiti - je višja od estetskega prvaka martuljške panorame Špika, članica  razreda 2500+ m, teh pa v Julijcih ni pretirano mnogo. Bi jih znali našteti? Njena posebnosta je predvsem ta, da v divji in za planince praviloma nedostopni svet Martuljka nekako diplomatsko vabi tudi tiste, ki ne sodijo v

Preberite več ...

Preberite več ...

Večdnevno novembrsko deževje v Posavju in beli okoliški vrhovi so napovedovali razburljiv vikend. Visokogorje je potemtakem snežno obdarjeno v presežnikih, pomislim in tudi trenutni primankljaj informacij o stanju v gorah nama ne vzbuja nobenih dvomov, kaj bova počela to soboto. Verjetno sta bila trenutni navdih in splet okoliščin in ne toliko determiniranost uma kriva, da naša ekipa, ki znotraj  druge polovice šteje tudi  tretjino pasje vprege, parkira avto na križišču ceste na Loko

Preberite več ...

Zjutraj se z avtom odpraviva do postaje B kaninske gondole. Skupaj z Lumpijem smo namenjeni proti zapuščeni planini Krnica, oddaljeni dobre pol ure hoje navkreber.

 Čeprav preproga jesenskega listja pod stopali mehča korake, jih dela tudi nestabilne. Pot se zložno vije proti desni po bukovem gozdu, Lumpi gre dostikrat po svoje, saj je njegov nos ne voha slabo vidnih markacij, temveč kaj drugega, tako da je prvih nekaj minut po vstopu v polmrak jura namenjenih njemu. 

Preberite več ...

Ne vem, kako in ne zakaj, a ture, ki se jih lotiva skupaj, se ponavadi zavlečejo, čeprav greva sprva le v hribe, gledat vse tisto, kar v dolini ni vidno. Iz preproste ideje pobegniti iz megle pa  se cilji pojavljajo kar sproti,  izziv pa na koncu  postane le  spomin. Nisem popolnoma prepričan, da je za dobro zgodbo potrebno imeti karkoli pripravljeno vnaprej. Dovolj je le, da greš in sproti opaziš vse znake, ki te pripeljejo do cilja. 

Na turo naju je nenadejanno

Preberite več ...

Cicka, dva psa, zvon želja in krokar.

Prednost tistih, ki radi vstajamo (pre)zgodaj, je da si kmalu po peti zjutraj lahko že v avtu in na poti v hribe. Je rekel, da gremo na Peco, pa so bili popoldan spet skoki, porabo goriva pa je tudi potrebno prilagoditi tedenskim potrebam, zato sva v Zidanem Mostu namesto desno zavila levo ter kmalu zaustavila ob nama že znani, najinima pasjima družabnikoma pa še skrivnostni cicki.

Preberite več ...

Pot na Komno je zarezala vojna.  V času avsto-ogrskega imperija so tod zaposlili ruske ujetnike, ki bi naj opravljali delo graditeljev, gradnjo poti so mimo slapu Savica usmerili na planino Za krajem, kjer danes stoji koča pod Bogatinom, kasneje pa so za potrebe vojskovanja Avstrijci speljali na Komno še tovorno žičnico,  ki je gor vozila železje smrti. To so tovorili naprej na Bogatinska vratca, od tam pa proti Krnu, kjer so si nasprotne strani dolgo gledale z oči v oči. Komna je

Preberite več ...

Ko zjutraj še v mraku kreneva v meglo avtoceste proti Ljubljani, se v pogovoru znova glasno zaveva, kako daleč so za nas Posavce lahko gore in kako zelo ceniva vsako možnost, ko se jim lahko posvetiva ves dan.Zato me začudenost planinca na sobotnem urjenju, ko se poti do dnevnega cilja že takoj na začetku lotiva po bližnjici gor in dol navdihne, da mu navihano odvrnem, da sva prišla od predaleč, da bi do hribov dostopala po cesti.

Preberite več ...

Iz skal rastejo le skalni osamelci. (dr. Klement Jug)

Nad Konjskim sedlom , kjer je Silvo že daleč spredaj, srečam Lojza. Če odštejem dereze in cepin, mi oblečen v kavbojke in puhovko deluje kot bi šel iz službe. Saj to je tudi lahko služba, opazovanje njemu najbolj ljube gore. Po njo si je namreč uredil bivak, ki ga redno obiskuje. Za marsikoga je atrakcija, njemu pa je hoja in bivanje v bivakih prevsem način življenja. Povprašam ga po razmerah nad kočo, a pravi, da gor ni šel.

Preberite več ...

 V dolino Belce grem prvič. Kar preveč odrinjena in zapostavljena je, obkrožena z pohujšljivo zapeljivimi biseri Slovenije, ki se kičasto nasmihajo z razglednic in naslovnic turističnih zgibank. Belca nima impozantne kulise Martuljka, niti posvečenosti Vrat, tudi s Kotom se ne more kosati, saj je ne obkrožajo velikani. Ne premore trentarskih hišic, niti skočnikov Možnice. S cesto, ki se vije od vznožja pa vse do sedla Jepca, je preklana na pol, a jo poleti na gorskem kolesu

Preberite več ...

Smučanje na Krvavcu.

Zimska tura na Kalški greben.

Od Rozke, kjer mladino pustiva užitkom sodobnega hedonizma, kreneva počasi ob smučarski progi k vrhu Zvoha. Oblačnost in ne mirno ozračje potrjujejo Pečenkove besede, nič dramatičnega se naj ne bi zgodilo -  celo razjasnilo naj bi se popoldan. Na zgornji postaji sedežnice se dokončno posloviva od fantov, od tu naprej pa se začne prečenje grebena k Vrhu Korena.

Preberite več ...

Jesensko prečenje Zeleniških špic v smeri proti Srebrnemu sedlu...

Kamen v kamnu, in človek, kje je bil?
Zrak v zraku, in človek, kje je bil?
Čas v času, in človek, kje je bil?
Si bil tudi ti majhen kos
nedokončanega človeka, ničevega orla,
ki hodi po današnjih cestah... (P. Neruda)

Preberite več ...

Konec oktobra in v začetku novembra sem se odločil za osemdnevno potepanje po Maroku. Ciljne destinacije so bile izbrane kar sproti, Toubkal in puščavske sipine pa seveda ni bilo možno obiti. A od vsega so mi v spominu najbolj ostali ljudje, prijazni in preprosti. Takšno je tam tudi življenje. Zadovoljstvo in skromnost, ki se prepleta z občutkom, da je trgovina tisto, kar Maročane najbolj določa.

Preberite več ...

Koledarsko poletje se v visokogorju niti ni končalo, pa je nad 1800 m skalo že pobelil sneg. Navidez preprosta plezalna pot se je pod vrhom sprevrgla v zanimivo avanturo, kjer sem pogrešal predvsem rokavice.

Zapiski iz prve roke: 

Veliki vrh naju je pozdravil že, ko sva vis-a-vis odkrivala skrivnostno Bornovo pot na poti do Begunjščice, prvi šolski konec tedna pa so bile zvezde, Luna in vse ostale posvetne zadeve, ki znajo določiti ritem vsakdana, poravnani in se je

Preberite več ...

Nekje v glavi mi odmeva pesem Bruca Springsteena Cover me, ki se je ne morem rešiti, ko prečim še tisto zadnjo razumno mejo svojih fizičnih sposobnosti v tem nesramno vročem sobotnem popoldnevu. Ritem korakov in ponovni vdih... Hlastanje po dodatnem zraku zamenja misel samoohranitve, ki pravi, naj počakam in spustim srčni utrip pod tistih 150 udarcev, ki predstavlja v tej fazi že rob neskončnega trpljenja. Upočasneli koraki na razbeljenem asfaltu počasi izgubljajo dolžino in

Preberite več ...

Marec 2015. Vremenska napoved na prvi pomladni dan je ugodna. Zadosti velik razlog, da krenem proti Suhadolniku nad dolino Kokre (903 m), kjer s Silvom pustiva avto in usmeriva vse sile navzgor, proti Kočni in Grintovcu.  Prvotni namen prečenje grebena Kočen in naprej do Grintovca želiva opraviti še podnevi, zato časa za obiranje ni, zavedava pa se, da bo to močno odvisno od vremenskih in snežnih razmer v visokogorju.

Preberite več ...

Avgust 2012. Kukova špica, Škrnatarica, Dovški križ in Oltar iz Vrat. Na Kukovo špico kreneva iz Vrat, grapa na Škrnatarico je prav uživaška, na vrh Škrnatarice se je bilo potrebno kar malce potruditi.  Kmali srečava skupino planincev, s katero se nehote družimo vse do Dovškega križa. Silvo izvede reševalno akcijo, ko nekomu popustijo živci na drobirju grebena. Po Dovškem križu  se odzoveva še klicu

Preberite več ...

Zimska tura na Stenar.

 Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji in to sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v

Preberite več ...

Iz Tamarja skozi ozebnik

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Preberite več ...

Gonžarjeva peč je zelo zahtevna zavarovana plezalna pot (ZPP - via feratta), z oceno D/E najtežje ocenjena pri nas. Njena posebnost je kompaktna skala brez umetno nadelanih oprimkov ali stopov, za brezhibna varovala pa so konstruktorji uporabljali le jeklenice, ki se pno skorajda neprestano od vznožja do izhoda iz stene, kar znaša okoli 70 višinskih metrov. Ko sem se lani podcenjujoče v vročini poletnega dne z nahrbtnikom in še nekaj dodatne opreme za celodnevno turo na

Preberite več ...

(februar 2015) Idealne razmere med zimskimi počitnicami sva izkoristila za zimski vzpon na Mangart. Čeprav spodaj ni kazalo, so bile razmere ugodne tudi za spust po italijanski poti. 

Preberite več ...

Zimska tura na Triglav 2008 (iz Krme).

Preberite več ...

Zimska tura na Triglav 2009 (iz doline Kot).

Preberite več ...

Iz Ljubelja na Zelenico, po jugovzhodni grapi na Vrtačo, nato na Palec, za konec pa na Begunjščico.

Preberite več ...

Zajzera - Via Amalia - Montaž - pot Leva - pot Ceria Merlone - Viš - pot Anita Goitan - Pot stoletnice - Zajzera (2 dni)

Preberite več ...

Nekoč pred davnimi leti v nekem drugem življenju je Vila Škrlatica štiri posavske Kekce s snegom in ledom odgnala sredi poletja, malo iz kljubovalnosti, malo pa zato, ker so lahko, so si kolena tista dva dni v avgustu pogrizli skozi grapo na Dolkovo špico, osvojili Križ, Stenar in Bovški Gamsovec ter se skozi Sovatno vrnili na velika Vrata.Dobro leto kasneje se je najprej utrnila misel na spet, potem želja po še in nazadnje je za nagrado za dobro opravljeno

Preberite več ...

Zjutraj ob 5.10h se iz Martuljka po dveh urah vožnje odpravim Za Ak. V trojki me že čaka Janez, ki je noč prespal pred bivakom zaradi majhnih glodavcev, ki so zadnje dni zaradi odsotnosti planinske družbe poskrbeli za sebi lastno pogostitev.

Preberite več ...