• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Previous Next

Tura 16 - Planjava skozi Repov kot

Turo na Planjavo smo začeli z Jermance, kar je začrtano turo skrajšalo za debelo uro. Dan je obetal visokogorsko avanturo v odmaknjenem svetu Grintovcev, kamor poleti začuda ne stopi veliko pohodnikov. Čeprav gre za prehod, ki je ocenjen kot zahteven, predvsem zavoljo nekaj nezavarovanih odsekov lažjega plezanja, vlada tu pravo romantično vzdušje, ki ga določa kulisa Zeleniških špic na desni s Kamniškim dedcem ter greben Planjave z vzhodno steno na levi. Kaj kmalu, če le poleti ne presahne, zaslišiš na desni slap. Če se malce spustiš bližje, ti  tukaj narava ponudi okrepčilo, sploh, če potrebuješ nekaj dodatne tokočine na poti.  A to še ni vse. Tudi zgoraj se lahko pohodnik, če le ni preveč stremuški, ustavi ob tolmunčkih (od treh je dostopen le eden, ostala le z vrvjo), preko katerih se voda prebija postopoma v dolino. V vročem te prav tukaj zagrabi, da bi morda postal in se v tej skoraj dva metra globoki zeleni smaragdni vodi tudi okopal, a idejo opustiš, saj je  do  Srebrnega sedla  še kar daleč in te lahko ta hedonizem prepreči nadaljevanje.

Sara in Kajetan  skupaj z Lumpijem maširata naprej že od začetka, tempo je silen in prav nič ne kaže, da se bodo usmilili starejših. Strm vzpon po gozdni poti in hitro nabiranje višinske razlike povečuje potrebo po vodi, to pes občuti toliko bolj kot mi sami, kar kaže z dolgim jezikom, ki mu štrli iz gobca. Prav ta pogled mi pravi, kaj se bo zgodilo, če ne bom hitro poskrbel zase. Meni se je namreč uspelo na turo pripraviti  tako, da sem se sprehajal le s praznima pollitrskima plastenkama.

Pri prvem skalnem skoku pes začuti vertikalo in v dvomih laja na lastnika. Seveda ga navežem, a njemu je vse skupaj odveč in preveč zakomplicirano, zato se preko skalne plošče odpravi kar sam in z dvema gamsjima skokoma na presenečenje vseh kar sam opravi z strmino. Zgoraj je lažje, a ko dosežemo vrh melišča, ki ga Sara in Kajetan premagata kar sama po levi v skrotju, nas pričaka kamin, v katerem se moramo prav vsi potruditi, da pridemo skozenj. Kajetanu - plazalcu je najbolj všeč prehod levo od kamina, ki ga prepleza do točke, kjer počaka tudi nas ostale. S Saro se  ukvarjava z Lumpijem, tokrat mu pogum ne zadostuje, potrebno mu je ponuditi konkretno pomoč. Sara je hitro z Alenko že na vrhu kamina, ko Lumpijia prepričujem, da zmore. Na misel mi pride nasvet znanega alpinista in aviatika Matevža Lenarčiča, ki smo ga naključno srečali nekaj sto metrov spodaj, naj psa kar dam za vrat in ga spravim skozi. A Lumpi ni husky. Tudi tokrat zleze še vertikalen detajl in še nekaj skalnih metrov po razgibanem grebenu. Pri Srebrnem sedlu se priključimo na pot s Korošice in neoznačene poti je konec.  A ne popolnoma. Kasneje nas čaka še en nenapovedan odsek:). Spet se teren poravna, Knafeljčeve markacije označujo pot in mladina se posledično zapodi naprej. Šele na razpotju za vrh Planjave previdno čakajo. Seveda je potrebno na vrh! Čudoviti razgledi na Logarsko dolino in na vrhove v okolici nam skupaj z vetrom vlijejo dodatne moči.  Po hitrem krstu Sare krenemo (na začudenje nekaterih) še na drug, neoznačen, za štiri metra višji vrh, ki  goro oblikuje v tisto, po čemer je dobila ime. Spust s Planjave na Kamniško sedlo ni preprost, vsaj za začetnika ne. Tudi pes se občasno ustavi, a mu višina ne dela več težav. Samostojno premaga vse prečke, ki jih je človeška roka opremila z železjem. Energije je pri drugih še dovolj, le meni se vedno znova toži po dveh plastenkah cedevite, ki se mi smejita s pulta kuhinje. A stena Planjave ponudi rešitev: vodo, ki počasi kaplja po mahu nakaj metrov nad potjo spodbudi v meni še tisto zadnjo  instiktivno željo po takojšnji potešitvi žeje. Na sedlu postanemo le za kratko, čaka nas še spust v dolino, ki ga poskušam opraviti bos, a imam nekje ne pol poti po melišču vsega dovolj. Sara in Kajetan dobita zeleno luč in z Lumpijem kreneta hitreje. A naključje je hotelo, da je bosonogec prišel k avtu prvi in da so ta mladi zavoljo podcenjevanja poti, po kateri še niso hodili, in prešerni volji po opravljenenem rekli kaj preveč in tako opravili še kakšne pol ure hoje več. Turo končamo pri izviru  Kamniške Bistrice, nato pa pri Jurju po domače...Mi že vemo.

© 2019 MM