• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 04 - Krn

8.3.2014. Sobota zgodaj zjutraj, nekje v okolici Krškega. Zvonjenje budilke.Pogled na uro. Ta kaže 3.25. Čez delček sekunde je vse jasno. Načrtovana je nova tura gorniško-orientacijskega krožka tokrat na primorski Krn.

Po končnih pripravah ko je vse na svojem mestu, na ali v nahrbtniku se odpravim od doma. Ko smo vsi zbrani , odpeljemo proti 2244 m visokemu Krnu. Pri Logatcu se odlepimo od avtoceste in nadaljujemo pot proti Idriji. Po cesti, ki vodi proti Tolminu nas nepričakovano ustavi semafor. Mislim si: "Ah, spet nekaj delajo. No, pa saj bo kmalu zelena potem nas nič več ne bo ustavilo." Ko nas po določenem času semafor le spusti mimo, smo vidno bolje razpoloženi. A žal to veselje traja le par sto metrov, kjer nas spet ustavi gospod semafor. Mislim si: "Pa saj ne more biti res." Spet odpeljemo. Ta scenarij se je nato ponovil še sedemkrat. Naleze se nas rek, ki pravi, da je Potrpežljivost božja mast. Profesor pred Kobaridom zapelje na cesto, ki se začne strmo vzpenjati. Vodi nas do vasi Krn in še naprej. Malo pred planino Kuhinja zvok motorja potihne. Pripravljeni na nove dogodivščine se trojica v zasedbi profesor Matej, profesorica Alenka in jaz odpravimo na pot. Lepota jutra, sončni žarki, ki nas spremljajo od samega začetka ter jasno modro nebo brez oblačka, nam dajejo vedeti, da je dan kot nalašč za obisk gora. Ko so naši pohodni čevlji zamenjali travnato in skalno podlago za snežno, smo hitro prišli do spoznanja, da moramo pot nadaljevati previdno in z lahkimi koraki, kajti sneg se precej udiral. Med hojo lahko na vseh straneh opazimo turne smučarje, ki zaradi smuči izbirajo položnejše cik-cak poti. Približno na polovici poti, si obujemo dereze, opremimo se s cepini, saj snežna skorja zaradi vsakodnevnega taljenja in zmrzovanja postane trda in zelo spolzka. Ob nadaljevanju poti nas tudi občasno prepiha kak piš vetra, ki pa nas ne ustavi. Tako brez večjih težav po 3.5 urah prispemo do vrha. Sesedem se v sneg tik pod vrhom, kajti podtlak v želodcu me že dlje časa opominja na lakoto. Prof. Matej in prof. Alenka prav tako pričneta z malico. Med jedjo opazujemo okoliške vrhove, nekatere pokrite s snegom druge ne. Na vrhu je prav tako moč opaziti veliko turnih smučarjev, ki se pripravljajo na smuko. Ob sestopu se ustavimo na Gomiščkovem zavetišču, ki zaradi obilice snega ne daje vtisa, da to je. Po naknadno pregledanih slikah, ugotavljam da smo stali na strehi te koče. Čas sestopa je veliko krajši, če primerjamo čas vzpona tako da ob 14.00 uri prispemo do avtomobila. Med celotno potjo je nastalo veliko panoramskih, fotografij, prijelo se nas je tudi spomladansko sonce (nekaterih bolj drugih manj). Omeniti velja tudi kratek obisk najkrajše slovenske reke Jezernice ob Divjem jezeru (55m). Pred povratkom v Krško, pa smo se ustavili na večerji v Ljubljani. Takšnih dni se nadejamo tudi v prihodnosti.

Misel dneva: "Potrpljenje je božja mast."

Nauk dneva : "Nikoli ne pozabi kreme za sončenje."

Matej Vodeb

© 2019 MM