Obvezna oprema v taboru

  • Športni copati (copat mora biti primeren za hojo po gozdnih poteh in za izvajanje športnih dejavnosti z dovolj oprijema na podplatu)
  • Gumijasti sandali za hojo po vodi (nekaj podobnega kot Crocs ali Teva sandali)
  • Nogavice (vsaj 5 parov)
  • Hlače (3 kratke športne in 2 dolgi)
  • Trenerka
  • Majice s kratkimi rokavi (vsaj 6)
  • Spodnje perilo
  • Kopalke
  • Brisača (2 kom.)
  • Kapa (za zaščito proti soncu + trak za ušesa)
  • Dežnik in pelerina
  • Pulover  ali termo flis (zraven še dva bombažna puloverja)
  • Nahrbtnik primeren za pohod
  • Spalna vreča in mehka podlaga za spanje
  • Čutara ali plastenka, ki dobro tesni
  • Vetrovka
  • Rjuha
  • Baterijska svetilka (priporočamo čelno)
  • Pribor za osebno higieno(zobna ščetka, milo,…)
  • Zaščita proti komarjem in klopom
  • Impregnacijski sprej
  • Krema za sončenje
  • Sončna očala
  • Zdravstvena kartica
  • Zdravila (če so potrebna)
  • Vrečka za umazano perilo

Lokacija tabora 2014, 2015

Radarska slika padavin ARSO

Bloke 2015

Film

Predprojektna dejavnost - koncert z Ditko

 

Udeleženci

  1. Janez Božič
  2. Tea Čižmek
  3. Katja Drnovšek
  4. Kristian Franić
  5. Jakob Ivačič
  6. Tim Kolman
  7. Florjan Križnik
  8. Luka Panjan
  9. Gregor Petan
  10. Jan Plankar
  11. Lara Povhe
  12. Gašper Reher
  13. Jan Simončič
  14. Nina Šulc
  15. Rok Udovič
  16. Nik Unetič
  17. Zala Vene
  18. Dijana Vujić
  19. Luka Žokalj
  20. Nik Blatnik
  21. Jan Fink
  22. Loti Gorenc
  23. Klemen Knez
  24. Nina Kukovičič
  25. Jakob Kunej Lileg
  26. Leonard Logarič
  27. Jan Močnik
  28. Denis Perčič
  29. Rok Pirc
  30. Tim Rozman
  31. Doroteja Sluga
  32. Matej Umek
  33. Sara Živič

 spremljevalci: Nataša Rostohar, Ernest Simončič, Veronika Gradišek, Maja Divjak Malavašič, Alenka Špan, Matej Mlakar

Program taborjenja

Dan 1

6.00 – odhod iz Krškega

8.00 – pohod od obrha preko Križne gore do Križne jame

11.00 – delavnica s potepuško pečjo

13.00 – vodeni ogled Križne jame

 

14.30 - postavljanje in ureditev tabora

15.30 – kosilo (Lovec – skupina 6)

17.00 – delavnice

 

21.00 – večerja iz kotla (skupina 5)

Večer ob tabornem ognju

KAKO NIK B OCENJUJE USPEŠNOST UČITELJEV


Naši profesorji, ki so vodili projektni teden, so se izkazali po najboljših močeh. Poskušali so nam približati naravo in iskreno rečeno jim je uspelo. Vsak dan so vzpostavljali red, nas budili in imeli z nami delavnice. Na koncu dneva smo bili dijaki vedno izčrpani, kako zelo utrujeni so morali biti oni. Zjutraj so se vedno zbudili prvi in nato zbudili še nas. Vsako jutro so nabavili hrano za naše obede. Po bujenju je bil sklican zbor, na katerem so predstavili potek dneva in opisali svoje delavnice. Profesorji so se za delavnice in projektne aktivnosti zelo potrudili. Delavnice so bile zelo različne: matematične, kozmetične, geografske, biološke, športne in ustvarjalne. Projektne aktivnosti so bile prav tako zelo posebne in so profesorjem in nam predstavljale še večji izziv. V spomin se mi je posebej vtisnila orientacija v naravi, ki je bila zahtevna za profesorje, saj so jo vnaprej načrtovali, preizkusili in postavili progo samo za nas. Menim, da so se profesorji izjemno izkazali in nas uspeli približati drug drugemu ter naravi.

... LOTI VE, KAKO JE SPOZNAVALA BLOŠČICO

Bloščica je potok na Bloški planoti, ki smo ga videli že ob vožnji do tabornega prostora. Drugi dan tabora smo imeli orientacijski pohod, na katerega smo se odpravili v skupinah in smo ga deloma prehodili tudi ob Bloščici. Ob potoku je močvirje, po katerem smo zelo težko hodili. Povsem blatni smo se vrnili v kamp. Navdušena sem bila nad delavnico s profesorico Veroniko. Razdelili smo se v skupine, dobili delavne liste in izvajali poskuse. Izračunali smo pretok vode, vodo vohali in ugotovili, da ima vonj po trohnobi. Merili smo tudi čas, v katerem je plastični pokrovček prepotoval 10 m. Poizkus smo trikrat ponovili in določili povprečni čas 79 sekund. Premer Bloščice na našem merilnem mestu je bil 3 m, povprečna globina 27 cm. Okolica Bloščice je predvsem močvirnata. Obkrožajo jo gozd in travniki. Bloščica je zelo vijugast potok. Nekateri smo prehodili njeno strugo in ugotovili, da je zelo mrzla. V njeni strugi smo opazili manjše ribe, živih potočnih rakov pa žal ne. Bloščica je kristalno čista, kar smo dokazali s poskusom. V kozarec smo nalili vodo iz potoka, v plastenki pa smo imeli destilirano vodo. Vesela bi bila več takšnih delavnic, kot jih je pripravila profesorica Veronika.

... GREGOR JE UPOŠTEVAL PRAVILA TABORA

Ker nas je bilo veliko, smo morali upoštevati določena pravila, saj smo tako lahko vsem zagotovili prijetno bivanje. Veliko pravil ni bilo ali pa so bila samoumevna. Osnovna pravila so določila bivanje brez alkohola in tobaka, ki sta bila popolnoma prepovedana. Zjutraj je bil »auf« že ob sedmih zjutraj, kar je bilo eno od pravil, ki smo ga vsi v veliki večini upoštevali.

... DENIS JE SKORAJ VSE NAUČIL IGRATI FRIZBI

V četrtek so učitelji predlagali, da bi igrali mojo igro in potrudil sem se naučiti tudi tiste, ki še nikoli niso držali frizbija v rokah. Na srečo sem s seboj vzel dva frizbija in se glede na situacijo odločil, da je najboljše, da se razdelimo v dve skupini. Prva si je frizbi podajala v krogu, v drugi pa so se bolj izkušeni spopadli v igri Ultimate Frisbee. Igrišče sem na hitro sestavil iz copat in vsem zainterisiranim predstavil osnovna pravila. Razdelili smo se v ekipe in igra se je lahko pričela. Ekipe so bile enakovredno razdeljene, zato je bila tekma precej napeta. Končni rezultat je bil 10:9 za našo ekipo. Igralci so se na koncu navdušili nad igro, morda sem koga navdušil celo za trening frizbija.[/expand]

... JAN P JE NAREDIL KURIŠČE

Najprej se skoplje jama, v kateri se kasneje zakuri. Drva so bila že pripravljena in lahko se je začelo s postavljanjem kurišča. Da je ogenj lepo zagorel, smo najprej natrgali nekaj papirja, nato pa na ta papir položili manjše dobro posušene vejice, zato da je ogenj hitro zagorel. Nato nadaljuješ z dodajanjem vejic, kasneje večjih vej in na koncu, ko ogenj že dobro gori, dodaš večja drva. Takšno kurišče je pripravljeno za kuhanje večerje.[/expand]

... KAKO JE ROK SPREMLJAL KRIŽEV POT JANA F

] Na začetku je sveti in brezmadežni Jan iz konopljine vrvi in dveh večjih vej sestavil križ, na katerem naj bi visel. Križev pot je začel na tretji postaji, kjer je naš blaženi svetnik prvič padel pod križem. Med nadaljevanjem poti do četrte postaje je Jan Fink postajal vidno utrujen, a je pot nadaljeval z nasmehom, saj je vedel, da ga na koncu čaka vstajenje. Nato je sledila peta postaja, kjer je Tim iz Rake pomagal Janu nositi križ. Sledilo je poziranje pred fotografskimi objektivi. Cilj vsake dosežene postaje. Počasi smo se prebijali naprej in naš brezmadežni Jan je postajal vse bolj utrujen in vedno bolj tečen, zato smo na trinajsti postaji pustili križ in pot do štirinajste postaje nadaljevali brez križa. In tako so upi Jana Finka na vstajenje in večno življenje splavali po vodi.

... KAKO JAN S NI POGREŠAL MOBILNEGA TELEFONA

Telefona na tem projektnem tednu nisem pogrešal, ker za uporabo ni bilo dovolj časa in na telefonu ne morem početi nič zanimivega. Doma telefon uporabljam samo za gledanje posnetkov na YouTube, na Blokah pa internetne povezave nisem imel. Pa tudi če bi ga uporabljal, bi mi kmalu zmanjkalo baterije. Zaradi teh razlogov telefona sploh nisem pogrešal.

... KAKO JE SARA NA OGNJU PEKLA PIŠČANCE

Vsak dan smo se nekaj naučili, torkov večer pa je bil sploh nekaj posebnega. Ko smo od profesorjev izvedeli, da bodo za večerjo pečeni piščanci, je bila prva misel, kako in kje jih bomo spekli. Začela se je Misija nemogoče: Pečeni piščanec. S profesorico Malavašič smo najprej 10 piščancev za boljši okus zmarinirale. Preostala dva piščanca smo za bolj izbirčne samo nasolile. Nato smo jih napojile z oljem in že so bili pripravljeni za peko. Prišli smo do najtežjega dela. Morali smo postaviti kurišča, obsekati palice za piščanca in stojala za palice. Florijan, Jakob, Jan 1 in Jan 2 so poprijeli za žage in mačete ter se lotili dela. S skupnimi močmi so nam vse pripravili v zelo kratkem času. Pri natikanju in vezanju piščancev na palice sta nam pomagali prof. Malavašičeva in prof. Rostoharjeva. Postopek je bil kar zapleten, vendar smo kljub vmesnim težavam uspešno prispele na cilj. Na piščance smo se tako navezale, da smo jih celo poimenovale. Sama peka je bila kakor tekaška tekma. Tekali smo od piščanca do piščanca ter jih obračali, da se ne bi zažgali. Pekli smo jih ob ognju, da so se lepo in počasi zapekli. Po končani peki so piščanci omamno dišali, z Dijano in prof. Rostoharjevo smo narezale še kruh ter papriko za solato. Za vegetarijance sva z Dijano spekli sir, prof. Španova pa je v kotlu pripravila krompirjevo juho. Pripravili smo še krožnike in pribor ter se odločili, da vsaki skupini dodelimo dva piščanca. Večina dijakov se je zapodila v piščančja prsa, ki so najbolj okusna. Meso je bilo še bolj okusno kot pri piščancu iz pečice. Ta večer sem se veliko naučila in bi to peko zelo rada še kdaj ponovila in še s kom drugim delila svoje novo znanje in veščine. 

... KAKO JE JANEZ DELAL V EKSPERIMENTALNICAH

Na projektnem tednu smo imeli organiziranih veliko delavnic. Na prvem zboru smo se razdelili v 6 delovnih skupin, v katerih smo ves teden sodelovali na delavnicah in nabirali točke za končni rezultat. Najbolj zanimiva je bila orientacija, saj smo bili neodvisni in je bilo kar težavno razločiti pravo pot v gozdu. Na žalost smo se tudi uspešno izgubili, ampak na koncu našli pravo pot do cilja. Nekatere delavnice so bile manj zanimive, vendar nobena ni bila posebej dolgočasna. Nekaterih sploh nismo uspeli izvesti, ker nam je zmanjkalo časa. Za nekatere je bila to orientacija s kolesi, ki sta se je udeležili dve skupini. Sam lahko povem le to, da so se vrnili zelo izmučeni, ampak polni doživetij. Delavnice na projektnem tednu so mi bile na koncu všeč, čeprav je nekaterim pri delu včasih ponagajal tudi dež. Na srečo je naši skupini delo vedno uspelo dokončati pred plohami in smo se v pravem času umaknili pod streho. Na koncu lahko rečem, da so bile eksperimentalnice zanimive in da so popestrile projektni teden. 

... KAKO SE JE ZA JANA F ZAČELA IN KONČALA REGATA

Drugi dan tabora sva si s Klemnom Knezom zadala lažji izziv – v tekmi s kanuji premagati prof. Mlakarja in prof. Španovo. V prvi tekmi sva se s Knezom uspešno prevrnila na prvi kontrolni točki. Knez je sicer predlagal, da bi veslanje nadaljevala kar v čolnu polnem vode, a seveda ni šlo, zato sva morala čoln potegniti na obalo in ga izprazniti. Tako se je končala prva runda. Čez dva dni smo se znova spopadli, tokrat sva se s Knezom prevrnila na drugi kontrolni točki. Ker smo tekmovali na tri kroge, sva v drugem krogu prevrnila sovražni čoln in tako zmagala na regati.

... KAKO JE LUKA Ž DRVARIL

Fantje iz G2A smo bili glavni gozdarji in drvarji. Skrbeli smo za to, da nam je bilo ponoči toplo ter smo lahko večere preživljali ob prijetno dišečem ognju brezovih polen. V gozd smo se odpravili že prvi dan in po nekaj hoje odkrili pravi zaklad ŽE PODRTIH BREZ. S seboj smo imeli žage in mačeto, niti pomislili nismo na uporabo motorne žage, saj to ni ekološko. Iz gozda smo s skupnimi močmi privlekli tudi par zelo debelih hlodov. Pri podiranju dreves smo uporabili znanje angleščino in se drli TIMBER, ko je drevo padalo. Pri žaganju nam je prišel prav nasvet izkušenega sošolca, da je treba žagati s celim listom. Kot opombo bi dodal, da smo podrli samo par dreves, ki so bila napoti pri dostopu do že podrtih dreves (30% škode, 70% dobrega dela). Zahvaljujem se tudi za vse nasvete, ki nam jih je Nara dal za pripravo učinkovitega kurišča. Breza je čudovito drevo, hvaležni smo ji, da smo se lahko z njo greli in si kuhali in pekli večerjo. Drvarjen je je bilo odlično. Upam, da bom to še kdaj ponovil.

... KAKO JE DOROTEJA PRVIČ SPALA V ŠOTORU


Bivanje v šotoru je bilo zelo zanimivo. Glede na to da sem v šotoru bivala prvič in glede na vreme ter kupe mokrih oblačil, bi lahko rekla, da je bilo skoraj malo grozno. Kljub podlagi in spalni vreči je bila »postelja« trda. Noči in jutra v šotoru so bila ledena kljub odeji, dvema plastema oblačil, nogavic in tremi puloverji ter debeli spalki. Z Loti sva šotor postavili še kar dobro, saj se v tednu bivanja v njem ni podrl. Zanimivo je bilo bivati v apartmaju, kjer imaš vse prostore v enem. V prostem času se mi ni dalo početi ničesar, zato sem počivala v najini ljubki sobici. No ja, bivanje v šotoru je zanimivo, vendar ne tako zelo, da bi še kdaj spala v njem, če to ne bo nujno.

... KAKO IN KAJ JE NIK U JEDEL


Jedel sem tri obroke na dan. Glede na to da sem glede hrane precej izbirčen, sem jedel manj kot ponavadi. Edini od vseh sem imel s seboj pravi taborniški pribor. Hrana je bila zelo raznolika in ponavadi tudi dobrega okusa. Seveda smo imeli vsi s seboj tudi rezervne zaloge v obliki salam, kruha in nutele. Sestradal se nisem. 

... KAKO JE LEONARD DOŽIVLJAL ORIENTACIJO S KOLESOM


Opoldne smo se odpravili na 20 km dolgo pot. Peljali smo se mimo jezera do prve točke – cerkve Sv. Duha. Tam smo se orientirali in prišli do zaključka, da do naslednje točke vodi le obvoznica. Vrnili smo se na glavno cesto in nadaljevali pot do Ravnika, kjer smo si ogledali vodnjak. Sledila je malo daljša pot do Zavrha, kjer smo skoraj spregledali žičnato skulpturo bika, ki je značilna bloška žival. Pred cerkvijo Sv.Urha je bil krajši, a strm vzpon. Po krajšem spustu smo se ustavili pri pajštabi, kjer sušijo sadje. V bližini smo odkrili tudi industrijsko konopljo. Nazadnje smo se povzpeli še do cerkve Sv.Trojice in se preko Velikih Blok vrnili do tabornega prostora.

... KAKO JE ROK U POMAGAL USTVARITI TABORNI PROSTOR


Najprej smo si ogledali prostor in določili, kje bo taborni ogenj. Iz gozda smo najprej odnesli podrta drevesa, kasneje pa smo podrli še napol podrte in poškodovane breze, na katerih smo ob večerih sedeli ob tabornem ognju. Šotore smo postavili takoj po prihodu in proti pričakovanjem s postavljanjem in pospravljanjem nismo imeli velikih težav. Pozno popoldne so nam taborniki iz Cerknice pomagali postaviti veliki šotor, v katerem smo zajtrkovali, večerjali, imeli delavnice in v katerem smo si privoščili polnočne prigrizke.

... KAKO JE NINA ZAČELA IN KONČALA Z NOČNO STRAŽO


Po mojem odhodu s tabornega ognja je bilo vse, česar sem si želela ena ura spanja. Obupala sem po približno petih minutah, saj se je ob ognju nadaljeval večer karaok slovenskih narodno-zabavnih melodij. Končno me popolnoma prebudi Knezovo glasno razmišljanje o skavtstvu. Odločim se, nase navlečem trenirko, na glavo namestim čelko, ravno prave volje sem za budno stražo in razmišljanje v samoti. Kmalu ostanem sama s telefonom in ognjenimi zublji. Na kurišče skrbno naložim par drv in se udobno namestim na brezov hlod. Sledi šumenje in koraki, nasproti mi pricaplja sosedov ribič. Sekundo zatem izza hrbta zaslišim nove, bolj drobne korake, pridruži se mi prof. Rostoharjeva. Tik za obema obiskovalcema se nam ognju pridružita prof. Mlakar in prof. Španova. Poteka običajen, nič kaj nenavadni, mimogredni klepet ob ognju. Klepetamo o vsem in onem: od udobnih spalk do odličnega cvička izpod Gorjancev. Kot se glasi skavtsko načelo: vedno pripravljen! Pripravljena sem bila bedeti in s prišlekom debatirati o raznoraznih življenjskih problemih. Edina nenavadna stvar pri celotni straži je bil ribičev dvojni pregled vseh šotorov, kar je bila dejansko moja naloga in mi jo je prijazni ribič velikodušno olajšal. Spanje je minilo tudi profesorje, ki so se kar pod milim nebom udobno namestili v spalke ob tabornem ognju in ob mojih nogah. Po ribičevem odhodu sem bila odločena svojo stražo končati kot se spodobi. Pogled na podobo ob tabornem ognju je bil prav filmski. Trije omagani »pastirji« in budna čuvajka. Na koncu izmene razmišljam, ali naj telefon vrnem v veliko leseno skrinjo ali ga vzamem v šotor in si nastavim budilko za naslednje jutro. Vsako jutro mi je najbolj manjkalo, da pri sebi nisem imela ure, kot kronistka pa sem morala še dokončati Zjutranjo kroniko. Premagala me je moja poštena plat in telefon sem položila v zaboj. Udobno se namestim v debelo spalko, vesela, da sem svoje delo opravila do konca. Zaspim med razmišljanjem o Knezovi teoriji skavtstva. Sklenem, da mu priporočim pogovor z vodnico Tjašo Sušin!

... KAKO JE TIM PROJEKTNI TEDEN PREŽIVEL S POŠKODOVANO NOGO


Na projektni teden sem že prišel s poškodovano nogo oz gležnjem. Pri postavljanju šotora z gležnjem nisem imel težav. Da do težav ne bi prišlo, sem, ko so se ostali odpravili na pohod, skoraj tri ure moči in pogum nabiral na avtobusu. Fizično in psihično sem se pripravil na ogled jame. V prihodnjih dneh daljših pohodov ni bilo, zato sem se kakšnega tudi udeležil in ga brez težav zmogel. Veliko sem tudi plaval.

... KAKO IN ZAKAJ JE JAKOB POMIVAL POSODO


Vse se je pričelo v davnih časih, ko so izumili posodo. Sam koncept kuhinjske posode je bil perfekten: kotel, ki z vročino obdela hrano. Pojavila pa se je težava, kaj narediti s posodo po uporabi. Seveda bi jo lahko preprosto vrgli stran ali pretopili, a tedanji znanstveniki so prišli do boljše ideje: pomivanje posode. Sam sem to veščino usvajal pretekli teden na projektnem taboru, saj sem ne sodeloval na Smetožerki, prostovoljni obvezni čistilni akciji G2A in G2B. Razlog, zakaj sem izostal, še vedno ostaja neznan. Sedaj pa še malo o samem pomivanju posode. Kot že veste, smo bili pomivalci zaradi okoljskih zahtev Nature 2000 prikrajšani za pomivalna sredstva. Pomivalska ekipa v sestavi Doroteja, Nina Š in jaz se je zato domislila inovativne ideje: pomivanje s kamenčki. Vsak dan smo čepeli ob jezeru, drgnili notranjost kotla in se glasno pritoževali nad dano nalogo

... KAKO JE ZALA RAZUMELA IN UPOŠTEVALA TABORNI RED

 Taborni red sem razumela kot pravila, ki so bila določena in ustvarjena z namenom, da bi nam dijakom in profesorjem, ki so bili z nami, omogočila prijetno bivanje v naravi. Že na začetku smo se vsi seznanili s tabornim redom, ki smo ga morali upoštevati. Dijakom to sprva ni bilo všeč, vendar smo se sčasoma navadili in ga tudi razumeli. Sama sem ga upoštevala, saj sem pravila vajena upoštevati v šoli in doma. Nekateri so se sicer odločili biti uporniki, a so kaj kmalu spoznali, čigava volja in red na koncu obveljata.Enkrat samkrat pa tudi sama nisem upoštevala tabornega reda in sicer zadnjo noč, ko sem se pridružila skupini, ki je skrivaj in brez dovoljenja odšla na nočno pojedino v veliki šotor. Seveda so nas zalotili in kaj kmalu smo se odpravili nazaj k ognju, kar se mi je zdelo prav, saj naj bi zadnji večer ob ognju preživeli vsi skupaj. Prav taborni red nam je omogočil, da smo imeli prijetno doživetje in stik z naravop ter sošolci in prijatelji. 

... KAKO IN ZAKAJ SE JE GAŠPER PREPIRAL


Prepirali smo se predvsem zaradi nasprotovanj s paralelko. Dijaki G2A smo se držali bolj za sebe, isto velja za dijake G2B. Menim, da smo dijaki G2A bolj povezani, saj vedno držimo skupaj, zato med nami ni prihajalo do večjih sporov, če pa smo se že sprli, smo spore hitro zgladili. V naši delovni skupini je bil samo en b-jevec, zato med delom do rivalstva ni prihajalo. Ne vem, kako je bilo v drugih skupinah. Govorilo se je marsikaj.

... KAKO JE TIM R ŠPORTAL


Imeli smo orientacijski pohod in orientacijo s kolesi. Imeli smo tudi jutranjo telovadbo, drugače pa se ta teden nisem preveč naprezal. Vse je bilo bolj rekreacijsko. Poleg tabornega prostora je bilo jezero in to smo s pridom izkoriščali. Sam sem šel ponavadi plavat pred jutranjim zborom. S Finkom sva naredila par voženj s kanujem. Bilo je kar solidno.

... KAKO JE LUKA P PREŽIVLJAL PROSTI ČAS


Prosti čas sem preživljal predvsem v jezeru, kopal sem se in vozil s kanujem. Kadar je deževalo, sem s sošolci kartal ali pa se učil fiziko in reševal naloge. Ko se ni našlo nič pametnega, sem spal. Podnevi sem spal predvsem zato, ker so bile noči zaradi mrazu precej neprespane. V prostem času sem enkrat šel tudi v gozd po les za taborni ogenj. Bilo je zelo zanimivo.

... KAKO JE JAN M RAZUMEL DEBATO


Debata med razredoma je bila zelo pestra in hkrati precej zabavna. Medtem ko je za G2A z zabavnim pristopom nastopil Kristian, drugo skupino je vodil Klemen. Debatirali so za in proti uporabi mobilnih telefonov. Franićeva sozagovornica je bila Zala, Klemnova pa Nina, pomočnik pa je bil Leonard. Debata je bila na trenutke vidno sovražno usmerjena, saj je dejansko šlo za boj dveh razredov. Na debato je vplivala tudi zasedba obeh razredov v vlogi aktivne publike. Debata se je po presoji komisije zaključila z neodločenim rezultatom. Oba razreda sta svoji stališči dobro zastopala, zato je bil izid pravičen.

... KAKO JE LARA KOLESARILA


Kolesarjenje je bilo zanimivo in nekako sem ponosna, da se mi je skozi celotno pot uspelo prebiti brez večjih težav. Spusti so bili sproščujoči in osvežujoči, ampak za vsakim spustom je na žalost prišel nič kaj krajši vzpon. Vzponi sicer res niso bili prestrmi, bili pa so zelo dolgi, kar jih je naredilo zelo naporne. Če sem si pravilno zapomnila, se je najdaljši vlekel kar okoli 3 km, ampak nekako smo ga premagali in se sprijaznili s pekočo bolečino v mišicah. Nič kaj olajševalna okoliščina ni bilo vreme. Ravno v času našega kolesarjenja je sonce sijalo najmočnejše, kar je predvsem vzpone naredilo še bolj naporne. Ker sem precenila moč delovanja kreme s faktorjem 10, imam na sebi še vedno opazne rdeče sledi opeklin.

... KAKO JE JAKOB PREŽIVEL BREZ KAJENJA :)


Sam ne kadim in nikoli ne bom. Cigaretni dim me zelo moti in mislim, da škodi mojim dihalom. Kajenje je več kot le izguba denarja, da sploh ne omenjam škode, ki jo katran povzroči na pljučih. Četudi bi bil strasten kadilec, bi lahko pet dni zdržal brez cigaret in raznih aditivov, ki jih vsebujejo. Rad bi še dodal, da me zelo moti malomarnost kadilcev, kamorkoli se ozrem, vidim več in več cigaretnih ogorkov. Vse kadilce bi rad spodbudil k razmišljanju, ali je vredno kaditi, porabiti toliko denarja in uničevati svoje telo.

... KAKO JE KLEMEN UPORABLJAL VETRNICE


Nekega sončnega in dokaj vetrovnega četrtka smo se odločili, da preizkusimo, katera kombinacija kril vetrnic proizvede največ vetrne energije. Najbolj zagreti smo sestavili dve vetrnici in preizkusili, katera je boljša: tista s tremi ali šestimi lopaticami. Prišli smo do ugotovitve, da se vetrnica s šestimi lopaticami vrti hitreje, vendar je to samo vizualna prevara, ter vetrnica s tremi lopaticami v danih pogojih proizvede več vetrne energije. Menim, da vetrna energija ni tako čista, kot jo predstavljajo mediji, saj za postavitev prave vetrne elektrarne potrebujemo veliko umazanih in ekološko nesprejemljivih postopkov. Pa še v Sloveniji nimamo pravih pogojev, kot je stalen veter.

... KAKO JE MATEJ IGRAL DRUŽABNE IGRE


Družabne igre, kot jih razumem jaz, so igre, ki smo jih igrali v velikem šotoru za mizo. Igrali smo šah, kjer sem vedno izgubil in imel najdaljši čas premišljevanja. Kartali smo tudi igro Lustig, ki sem jo večinoma izgubil, zmagal pa na približno 6 izgub. Igrali smo še dve igri laži in pretvarjanja, the Resistance, kjer smo enkrat celo zmagali, in Coup, novo igro, pri kateri sem še največkrat zmagal. V šotoru sem enkrat opazil, da moji sostanovalci igrajo enko. Pri vseh družabnih igrah smo preglasili vse ostale. Šah je bil še najtišja igra. Te igre smo igrali, če je bil dež ali pa tudi ne. V torek po orientaciji, ko je deževalo, so nekateri igrali tudi Človek, ne jezi se.

Galerija slik

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

bloke14png

SKOFLJE12

SKOFLJE12

thumbL

image4545

© 2015 MM